Zastonj reči, ki lahko drago stanejo (ali: There’s no such thing as a free lunch)

Med brskanjem po spletu večkrat naletim na free trial ponudbe različnih vsebin. Ponavadi gre za sistem naročnine, ki ponuja brezplačno poskusno obdobje, preden se začne naročnina dejansko plačevati. Pri izdelkih (denimo programski opremi) je stvar dokaj enostavna: program po preteku preskusne dobe neha delovati in morate ga plačati, da ga znova aktivirate. Ali pa ga pač odstranite. Ničesar ni treba narediti vnaprej.

Nekoliko drugače pa je pri spletnih storitvah. Tam morate skoraj vedno ob prijavi na free trial poleg osebnih podatkov pustiti tudi številko plačilne ali kreditne kartice. In ponavadi se poskusna doba po preteku brez posebnih opozoril spremeni v naročniško razmerje z vsemi posledicami - računi za storitve, ki je mogoče sploh ne uporabljate, ali pa ste pozabili, da ste jih naročili.

En konkreten primer:

Prijateljica piše raziskovalni novinarski članek. Na spletu najde zanimiv dokumentarec in si ga hoče ogledati. A za ogled je potrebuje program Real Player in storitev SuperPass! Ta ponuja 14 dni brezplačne uporabe. Seveda pa mora vnesti številko plačilne kartice. Kot se pogosto dogaja, ob tem spregleda slabo vidne pogoje uporabe, kjer piše, kako je treba ravnati, če po preteku 14 dni ne želi skleniti naročnine: odjava je mogoča telefonsko (klic v ZDA) in to pred iztekom poskusne dobe. Punca si ogleda dokumentarec, odstrani Real Player z računalnika in na vse skupaj pozabi.

Dva meseca kasneje na izpisku kartičnega računa opazi, da plačuje mesečno naročnino na SuperPass. Hoče pogledati, kako je z njeno naročnino, a je - smola! - založila ali pozabila uporabniško ime in geslo. Rahlo panična pokliče avtorja tegale zapisa, ki gre najprej brat drobni tisk. Treba je torej poklicati v ZDA in imeti pripravljene pristopne podatke. Ki jih nimamo, ker… No, konča se tako, da mora mlada novinarka preklicati svojo plačilno kartico in plačati stroške za izdelavo nove. To je sicer v tem primeru učinkovita, ne pa najcenejša rešitev.

Nauk? Preden pustite številko svoje plačilne/kreditne kartice, preberite vsaj pogoje uporabe! Vedno je bolje že na začetku vedeti, kako boste naročnino odjavili, če in ko bo treba. In seveda: hranite svoje pristopne podatke (e-naslovi, uporabniška imena in gesla, s katerimi ste se prijavili).

Prispevek lahko komentirate, ali povežete s svoje strani.

9 komentarjev za “Zastonj reči, ki lahko drago stanejo (ali: There’s no such thing as a free lunch)”

1. Afnogunc pravi:

   maj 13, 2009 ob 3:01 pop

   Ha-ha. Mlada “raziskovalna” novinarka si je pač zaželela prevesti tuj članek in ga predstaviti kot avtorsko delo. Tipično za naše novinarje, da bi pa dvignili riti izza računalnika in šli na teren raziskovat, je pa za njih prenaporno - pa še misliti je treba. To pa ne.
2. Centrifuzija pravi:

   maj 13, 2009 ob 10:06 pop

   Afnogunc, ne seri! Novinarka je iskala dokumentarec, ker predhodno je z brskanjem izvedela, da je tam neka ameriška psihologinja na široko razlagala o temi, ki jo je ona pokrivala. Dokumentarec je dobila, iz njega pa uporabila dva stavka, ki ju je navedla kot dobesedni navedek omenjene psihologinje. Pametnjakovič!
3. Adi pravi:

   maj 14, 2009 ob 6:04 dop

   Dragi Afnogunc, žal obstajajo tudi teme, ki jih ni mogoče pokriti z anketiranjem mimoidočih na Tromostovju in v City Parku.
4. Afnogunc pravi:

   maj 15, 2009 ob 7:20 dop

   Blagor ubogim na duhu, kajti njih je božje kraljestvo. Zakaj?
   Ko so pri nas ugotavljali stopnjo funkcionalne nepismenosti, so jo po svetovnih kriterijih. Med osnovne lastnosti funkcionalne pismenosti spada npr: Znanje izpolnjevanja položnic, pisanje vlog, pritožb …, in ne boste verjeli - da celo - razumevanja pogodb, predno jih podpišemo (kar logično vključuje tudi branje in razumevanje “drobnega tiska”). Nisem pa presenečen, da naši diplomiranci družboslovnih fakultet te pismenosti ne obvladajo. Predlagam tem diplomirancem (krono nosijo novinarji) priporočam, da od fakultete zahtevajo denar, ki so ga vložili v tako “izobrazbo” s katero niso sposobni normalno funkcionirati v svetu. V dokaz za upravičenost odškodnine pa lahko priložite ta blog (velja tudi za pisca zgornjih komentarjev. Brez dvoma bo s tem odškodnina utemeljena.

   Najlepši dokaz kvalitete novinarske izobraženosti in osnovne vzgojenosti pa najdete:

   http://libertarec.blogspot.com/2009/05/klovna-meseca-xiv.html

   P.s.: Upam, da vas bo ta odziv našel v dobrem duševnem stanju, ter vam tega ne bo poslabšal.
5. Adi pravi:

   maj 15, 2009 ob 10:21 dop

   Hvala za predlog. Sam nisem diplomiranec družboslovne fakultete, zato ponudbe, žal, ne morem izkoristiti, bom pa posredoval morebitnim zainteresiranim prizadetim.
6. Centrifuzija pravi:

   maj 15, 2009 ob 1:33 pop

   Dragi Afnogunc,
   ne vem, kaj so ti storili novinarji ali pa morda kakšna novinarka, da svoj gnev takole sproščaš. Res je, da niso vsi novinarji perle, ampak pokaži mi katerikoli branžo, kjer bodo vsi idealni! Vedno boš naletel na kakšno pregrobo frizerko, tečnega prodajalca, pozabljivo uradnico ali pa bo elektrikar moral 3-krat priti, preden bodo vse žice dobro zvezane. Sprijazni se, to se dogaja, ker smo vsi samo ljudje. Ne bom pa dovolila žaljivega odnosa do stvari, ki jih poznam bolje kot ti. Nisem novinarka, vendar že od diplome (ja, na FDV) sodelujem z novinarji (PR službe) ali pa opravljam novinarsko delo (za radio in tisk). Mnogi se zelo trudijo, zato tvoje posploševanje ni primerno.

   Namen zgornjega prispevka in moje dobre volje, da primer delim z vami, ni blatenje fakultete, ni želja po odškodnini, niti ni razreševanje tvojih frustracij, ampak opozarjanje na previdnost. Lepo, da te skrbi funkcionalna pismenost Slovenk in Slovencev, ampak za mojo ti res ni treba skrbeti. Hvala.
7. Afnogunc pravi:

   maj 15, 2009 ob 2:51 pop

   Centrifuzija, če bi moj prispevek dobro prebrala, bi videla, da me ne skrbi tvoja funkcionalna pismenost (čeprav nisem več prepričan, da razumeš napisano in veš na koga se nanaša), temveč mlade novinarke, katere dogodivščino opisuješ. Imaš pa prav - verjetno res preveč posplošujem. Sem pač kritičen do tega kar zadnje čase lahko beremo na (spletnih) straneh časopisov in televizijskih hiš. Članki so na kvalitetni višini marjetic, kar pa nujno ne pomeni, da so temu krivi izključno novinarji. Pravzaprav so (smo?) temu še največ doprinesli prav bralci na spletu. Tako so najbolj plehke teme praviloma najbolj brane (?). Novinarji, ki se pa svojega dela lotijo z vso resnostjo in zavzetostjo, pa so očitno prezahtevni za povprečnega slovenskega bralca, in če je tvoja novinarka tudi med takimi, se seveda od srca opravičujem za (prehitro) izrečeno.
8. Centrifuzija pravi:

   maj 15, 2009 ob 3:27 pop

   No, jaz začenjam dvomiti v tvojo funkcionalno pismenost. In pri tem sploh ne mislim na manjkajoče vejice v tvojih komentarjih. Za začetek; avtorica zapisa nisem jaz. Primer pa zelo dobro poznam, ker se je zgodil meni!

   In verjemi, da preberem pogodbe, ki jih podpisujem. V tem primeru je bilo besedilo pač mojstrsko spisano (sedaj je že kanček spremenjeno, ker so se spletni uporabniki množično pojavljali in o tem pisali).

   Šlo je namreč za to, da me je sistem ves čas prepričeval, da gre za brezplačno poskusno obdobje. In te tudi bil. Ko sem po preteku tega obdobja brez kakršnegakoli poprejšnjega opozorila videla znesek na bančnem izpisku, sem ugotovila, da bi bilo potrebno SPLETNI NAKUP (ki je bil vztrajno prikazan zgolj kot BREZPLAČNI POSKUS) odpovedati PO TELEFONU in PRED IZTEKOM POSKUSNEGA OBDOBJA. Se ti zdi to dobra poslovna praksa? Misliš, da bi ji bil kos? Vsa čast, če tako misliš.
9. Afnogunc pravi:

   maj 15, 2009 ob 5:10 pop

   Sam se v velikem loku izognem vsaki trial varianti, ki zahteva podatke bančnih kartic, pa naj bo to kreditne ali plačilne. Obstaja preveč možnosti zlorab. Sicer pa vsaka izkušnja koristi, če le ni predraga.