Arhiv avtorja

Nogavice: poceni, drage, slabe

Adi19. 11. 2009

Odpravljal sem se na podaljšan vikend v tujino in ker je vreme kazalo na hladno in mokro, sem si v zadnjem hipu kupil nekaj parov toplejših nogavic. Večino časa naj bi prebil zunaj in če zebe v noge, potem zebe povsod, vsaj mene.

Nogavice sem vedno kupoval v supermarketih. In skoraj vedno domače, Polzela. Lahko temu rečete staromodnost, ampak mene niso nikoli razočarale in vedno sem našel kak zanimiv vzorec, ki je popestril klasično črnino. Tokrat sem v Mercatorju brskal med toplejšimi, volnenimi, in naletel na model Apolon 2090 - gladke in tanke nogavice z 80% deležem volne. Prava stvar! Vzel sem 2 para po 4,95 EUR. Potem pa sem čisto iz firbca pobasal še en sveženj generičnih Mercatorjevih športnih nogavic iz debelejšega bombaža (ne frotirja), 3 pare za 3,69 EUR.

Od teh zadnjih nisem preveč pričakoval. In niso razočarale. Po prvem popoldnevu sem jih sezul približno pol - druga polovica je ostala na mojih stopalih v obliki muck in trdovratne črne barve, ki se odlično prime kože, bombaža pa malo manj… še sreča, da se nisem moral kje sezuti. Seveda so ostanki nogavic romali v koš. 1:0 za Mercator.

Naslednji dan sem obul “taboljše”, volnene. Občutek je super: tanke, mehke in res tople. Ko sem zvečer sezul čevlje, pa tole:

Nekako ni kazalo dobro, ampak naslednji dan sem poskusil še z drugim parom. 6 ur sedenja na vlaku in 6 ur sprehajanja v udobnih, pohajkovalnih čevljih, je povzročilo tole:

Te odlične, mehke in tople nogavice za hladne jesenske in zimske dni očitno niso namenjene hoji, pač pa sedenju. Mogoče bi se spodobilo, če bi proizvajalec to jasno označil.

Epilog: Tretji artikel, ki sem ga kupil pred potovanjem, je zložljiv dežnik (7,95 EUR), narejen na Kitajskem. Zaenkrat se je ta še najbolje obnesel, saj je uspešno prestal 5 odpiranj in zapiranj ter krajši sprehod z rahlim pršenjem. To me navdaja z optimizmom in nestrpno čakam prvi močnejši naliv.

Salama ali pašteta?

Adi13. 10. 2009

Ko sem kupoval potrebščine za sobotno zabavo, sem brez pomislekov v voziček vrgel tudi Poli paté. Ne rečem, da ne deloma tudi zaradi zabavnega in sprva intrigantnega oglasa, predvsem pa se mi je zdel dober party item. No, namen je bil dosežen, ko so gostje navdušeno zgrabili domiselno oblikovano blazinico in hiteli stiskati vsebino na kruh…

Vprašanje, ki se ponuja samo od sebe, je: kaj je bilo prej - salama ali pašteta? Je pašteta nestrjena masa za salamo, ali salama strjena pašteta? V okusu res ni bistvene razlike. In, resnici na ljubo, tudi v teksturi ne tolikšne, kakršno bi si človek želel za resnično sproščeno uživanje. Poli paté se namreč ne odlikuje s posebno dobro mazavostjo. Je na bolj krhki strani paštete. Ko ga človek iztiska iz blazinice, ven ne prihaja konsistenten tok (kot pri paštetah Rio mare, denimo), ampak nekoliko drobljiv, pretrgan. Če hočemo torej aplicirati pašteto na kruh za neposredno uporabo, brez mazanja, se zna zgoditi, da bo del končal na tleh, na mizi, ali nam v naročju. To je torej slabša stran.

Najbolj navdušeni pa smo bili nad embalažo. Inovativno asimetrično oblikovana blazinica se lepo prileže v vsako dlan. Luknjica na enem koncu omogoča obešanje, kar pride prav v trgovini, doma pa tudi. Lahko si, recimo, obesite Poli nad posteljo, če vas stisne lakota sredi noči, ali pa imate težave z jutranjim vstajanjem. Nekateri od mojih gostov so imeli pripombe čez obliko blazinice, ki po njhovem preprečuje popolno iztiskanje vsebine. Tu je treba v roke vzeti samo tubo majoneze, gorčice ali zobne paste, pa je jasno, katera oblika je bolj nerodna. Nedvomno bodo temeljiti jedci z nekoliko potrpljenja znali iztisniti vsak gram Polija.

Na koncu še beseda o promociji. Poli je od samega začetka znal vzbuditi pozornost z oglasi. Zlasti televizijskimi. Spomnimo se krulečega govornika s Poli salamo. Pa demo teama za Poli snack. In zdaj so zaposlili še slona … Tu pometejo s konkurenco brez težav. Kekec pašteta? Se je še spomnimo? Rio mare in res neokusno, pedofilsko-namiguška voulez vous paté avec moi? Ne, hvala. Če bi lososovo pašteto ponujali tudi odraslim, bi jo gotovo večkrat kupil. Tako pa raje ne.

Cena Poli paté je pri Sosedu 1,12 evra za 120 gramov. To je dovolj za pošten sendvič.

Plin ali bencin?

Adi18. 09. 2009

Trenutek za nostalgijo…
Ko sem bil še majhen, so bili avtomobili na plin ponavadi lade ali fiati. Včasih tudi kakšen princ. Predstavljal sem si, da imajo namesto motorja kdove kaj, na vsak način pa mora nekje biti oranžna jeklenka za plin. In vse skupaj lahko kar na lepem zleti v zrak…

Danes pri nas doživljamo malo renesanso avtoplina. Ponudnikov predelave bencinskih motorjev v kombinirane, plinsko-bencinske, je kar nekaj. Čedalje več pa je tudi bencinskih servisov, ki ponujajo oskrbo z avtoplinom.

Trenutna cena 1 litra 95-oktanskega bencina je 1,117 EUR.
Trenutna cena 1 litra avtoplina je 0,552 EUR.

Poraba avtoplina je malenkost večja od porabe bencina. Prihranek je po informativnih izračunih okrog 40%. Predelava motorja ni posebej radikalna. Bencinski del ostane nedotaknjen, dogradi pa se sistem vbrizgavanja plina, uparjalnik, napeljava in rezervoar. Najpogostejše mesto vgradnje rezervoarja za plin je prostor za rezervno kolo. Če se rezervnemu kolesu nočete odpovedati, se rezervoar lahko vgradi tudi v prtljažni prostor. Krmilnik vbrizgavanja omogoča nezaznavno preklapljanje med obema viroma goriva, bencinom in plinom. V primeru, da ostanete brez plina, enostavno preklopite na bencinski sistem in peljete nemoteno dalje. Po izjavah sorodnika, ki je dal svoj avto pred kratkim predelati na kombinirani sistem, ni zaznal nobene razlike pri vožnji (teoretično se sicer pri plinskem pogonu moč motorja nekoliko zmanjša). Občutno razliko pa bo zaznal vaš nos, saj je izpuh plinskega motorja brez vonja. Torej nobenega smradu v garaži več.

Cena predelave motorja je odvisna od števila valjev in moči motorja in se giblje med 800 in 1500 EUR. Če imate nov avto in prevozite letno vsaj 40.000 km, se vam investicija povrne že v enem letu. Tu niso upoštevani prihranki zaradi manjše obrabe delov motorja. Še posebej ugoden učinek ima plin pri hladnem zagonu.

Že premišljate? Še premišljate?

Petrol ponuja precej uporabnih podatkov o avtoplinu tule in tule.

Nekaj ponudnikov opreme in predelav:

Red Bull in njegovi kloni

Adi26. 08. 2009

Ne vem, če poznate zgodbo o Red Bullu in njegovem zmagovitem prihodu s Tajske v Evropo. Na kratko: ultrasladki energijski napitek z imenom Krating Daeng je bil priljubljen med tajskimi kamionarji, delavci in Muay Thai feni že celo desetletje preden je štajerski poslovnež Dietrich Mateschitz prišel dopustovat v deželo smehljaja. To je bilo leta 1982. Domov se je vrnil s stekleničkami napitka, ki sta jih krasila ruvajoča se rdeča bivola na modri podlagi, in masterplanom. Originalnemu napitku je dodal mehurčke CO₂ in odvzel nekoliko sladkobe ter ga poslal na evropski trg v pločevinkah. Ostalo je zgodovina.

Red Bull je postal generično ime za energijske napitke, zavzel trg in sprožil poplavo posnemovalcev. Resnici na ljubo, zvarka ni bilo težko kopirati, saj ne vsebuje nobenih skrivnostnih in eksotičnih sestavin. Z majhno izjemo aminokisline tavrina, ki pa tudi ne izvira iz bikovih testisov, kot pravi urbani mit. Osnovne sestavine so: voda, ogljikov dioksid, sladkor ali umetna sladila, citronska kislina ter znaten odmerek kofeina (32 mg/100 ml). Poleg tega pa še vitamini B3 (niacin), B5 (pantotenska kislina), B6 in B12. Energijska vrednost znaša 192 kJ (46 kcal) na 100 ml pri običajnih različicah in manj kot 20 kJ (5 kcal) pri različicah z umetnimi sladili.

Steklenička Krating Daenga in nekaj Red Bullovih najcenejših klonov.

Velik del energijskih napitkov na evropskem trgu izvira iz avstrijskih polnilnic in kljub veliki ponudbi relativno zelo podobnih izdelkov, se skoraj vsako leto pojavi še kaka nova znamka. Shark, Burn, Dark Dog, Power Horse, Dynamite … Pri nas jih je na voljo vsaj 10.

Ker pri deležih posameznih sestavin med konkurenco praktično ni razlik, se morate odločati zgolj med tem, ali želite normalno ali lahko različico, katera embalaža vas bolj pritegne in, seveda, koliko ste pripravljeni plačati.

Red Bull je s ceno med 1,20 in 1,50 € za pločevinko stvar prestiža (sporočite, če kje najdete cenejšega!). Sledi srednji cenovni razred, okrog 0,70 € (Shark, Burn, Mercator,…), najcenejši kloni pa stanejo okrog 0,50 € (Spar Budget, Lidlov Mixxed Up in Hoferjev Flying Power, ki sta v bistvu identična izdelka istega proizvajalca). Višji cenovni razred ponuja tudi različne oblike skupinskega pakiranja, ki so, jasno, cenovno ugodnejše.

Če vas zanima “pravi”, azijski okus, pa poskusite originalni, tajski M-150, ki je eden redkih negaziranih in ustekleničenih energijskih napitkov na našem trgu. Verjetno ga boste morali malo poiskati, saj ga kljub nedavni oglaševalski kampanji redko vidim na policah trgovin. Očitno so za evropski okus mehurčki nepogrešljivi. V mešanicah z alkoholom pa so sploh bistveni.

Zaključek?
Red Bull in njegovi kloni so točno to: ista stvar v različnih embalažah. Razlike med njimi niso vredne omembe. Vsi imajo enako vsebnost kofeina in skoraj enake vsebnosti ogljikovih hidratov. To je tisto, kar vam da krila in ne sledovi aminokislin s čudnimi imeni. Zato je čisto vseeno, s katero od teh bomb se zadanete. Vse ostalo je v glavi. In če še vedno mislite, da je Red Bull boljši in močnejši od tekmecev, imam predlog: kupite 2 pločevinki po 50 centov, kar znese manj od enega Red Bulla, je pa dvakrat močneje!

Pripis: Namenoma sem se izognil eko-terenu in zato raznih gvaran, aloj in podobnih zdravih alternativ sploh ne bom omenil. Pa tudi navadnega kofeta ne.

Še o sesalnikih

Adi23. 07. 2009

Zadnjič je Centrifuzija poročala o svoji izkušnji z Roombo, jaz pa sem se že celo večnost pripravljal zamenjati legendarni Iskrin 6008 Turbo (”sistem AEG!”) z nečim manjšim in bolj učinkovitim. In nečim, kar bo kos prahu in smetem na moji preprogi, ki je na poti od trgovine do doma čudežno izgubila svoje domnevne antistatične lastnosti…

Z boljšo polovico sva bila ravno v ljubljanski izpostavi bolgarskega Technomarketa. Ona je izbirala nov televizor, jaz pa sem vstopil v razburljivi svet malih gospodinjskih aparatov. Omeniti je treba, da so prodajalke in prodajalci v Technomarketu ustrežljivi, relativno vljudni in vedo, kaj prodajajo - to pomeni, da znajo o izdelku povedati še kaj več od tistega, kar lahko preberemo sami, po možnosti pa imajo tudi lastno izkušnjo z njim.

Moj stari Iskrin sesalnik ima nazivno moč 1100 W. Danes ga prekašajo tudi najmanjši, večina se jih giblje okrog 1600 W. Vendar pa ta podatek še ne pove vsega. Važnejša od nazivne moči elektromotorja je efektivna, sesalna moč, ki se pri običajnih sesalnikih giblje med 300 in 500 W. Zaenkrat tega podatka ne navajajo vsi proizvajalci, pripravljajo pa se novi evropski predpisi, po katerih bodo tudi sesalniki razvrščene v energijske razrede, tako kot sedaj hladilniki ali pralni stroji, po nazivni moči in izkoristku. Sicer je sesalna moč dokaj relativna, saj nanjo vpliva več dejavnikov: vrsta prašnega filtra (npr. gostejši in debelejši HEPA filtri predstavljajo večji upor in zmanjšujejo sesalno moč), napolnjenost in material vrečke (papirnate, ko so napolnjene, slabše “vlečejo” kot vlaknaste, ki so delno prepustne) in še kaj. Sesalniki brez vrečke so spet posebno poglavje.

Pri ceni sem si zgornjo mejo postavil pri 100, še raje pa pri 80 evrih. Potem je bil izbor že lažji. Ker ne potrebujem HEPA filtra, ampak navadnega, mikro, pa tudi Mielejeve gibke cevi, čez katero lahko zapeljete z avtom, sem na koncu izbral Samsung SC4147. Nazivna moč je 1600 W, sesalna pa 300, ima običajno gibko cev, teleskopsko kovinsko cev ter ciklonski filter, kar se je že pri prvi uporabi izkazalo za učinkovito. Ciklonski filter na cevi v majhno posodo vrtinči večje in težje delce. Tako se vrečka počasneje polni, posodo filtra pa po določenem času snamemo in izpraznimo. Kot večina malih sesalnikov tudi tale nima drugega pribora kot šobo in majhno krtačo. Čisto dovolj. Še en zanimiv dodatek je možnost odpihovanja prahu, če cev vtaknemo v izhodno odprtino sesalnika.

Moja za prah vražje občutljiva rdeča preproga je bila prvič po dveh letih pošteno posesana. Zdaj sem srečen človek.

Cena? 59 evrov. Roomba naj še malo počaka.

Trgovinice na vogalu

Adi06. 07. 2009

Stanujem na robu malega mesta velikih nakupov in imam na dosegu roke vse največje slovenske trgovce: najbližji Mercatorjev supermarket je 50 m stran, do novega hipermarketa je 10 minut hoje. Čez cesto je Interspar, malo naprej levo TUŠ, desno pa Lidl in Eurospin. Edino Hoferja ni v bližini, a je vedno kje ob poti.

Čeprav v zadnjem času pogosteje nakupujem v diskontih - predvsem Lidlu, sem dosledno nezvest kupec in rad kolobarim. Točke zvestobe? Zame ne, hvala.

Poleg vsega tega stoji v moji soseščini tudi trgovinica na vogalu, ki je odprta vse dni, od pol osmih zjutraj do 21h. To ni ravno 24/7, ker za to imamo Petrolov bencinski servis, ki je 200 metrov stran, je pa morda nekoliko bolje založena. Interier je tipičen za to vrsto biznisa: nekoliko temačen, natlačen od tal do stropa in podoben labirintu. Brez nakupovalnih vozičkov. Preden se je v pritličju bloka odprla majhna trafika, sem včasih v trgovinici Klasje, kot se imenuje, kupil žetone za avtobus, časopis ali vžigalice. Nič večjega. A trgovinica ima stalne, zveste stranke, predvsem otroke, ki se tam zalagajo s sladkarijami in žvečilkami, pa tudi starejše občane, ki v vrečkah diskretno prenašajo piksno ali tri vsakdanjega piva.

Poleg omenjene trafike (”Tempo”), ki pa nima ravno konkurenčnega delovnega časa (do 18h), je v začetku junija na drugem vogalu začela obratovati še pekarna in slaščičarna Jarše. Ne bom pretiraval, če rečem, da je pekarna pomembna pridobitev in obogatitev vsake soseske. Ob vsej uvoženi, pakirani, zamrznjeni in konzervirani hrani, ki jo kupujemo in uživamo, je že vonj svežega kruha in peciva navsezgodaj zjutraj neprecenljiv. Še bolj navdušujoče pa je, da naša pekarna peče in prodaja vse dni v tednu, od 6h do 22h! V resnici lahko v nedeljo ob devetih zvečer kupite toplo pecivo. Cene kruha so primerljive s tistimi v trgovinah, 300-gramsko pecivo (zavitek z različnimi nadevi, piroške, rogljiči, krofi …) stane 1,35 €, spodoben sirov ali mesni burek pa 2 €.

Kljub prevladi velikih trgovcev je očitno, da je na trgu prostor tudi za trgovinice na vogalu, če najdejo svojo konkurenčno prednost - odpiralni čas, posebno ponudbo ali kaj tretjega.

Zastonj reči, ki lahko drago stanejo (ali: There’s no such thing as a free lunch)

Adi13. 05. 2009

Med brskanjem po spletu večkrat naletim na free trial ponudbe različnih vsebin. Ponavadi gre za sistem naročnine, ki ponuja brezplačno poskusno obdobje, preden se začne naročnina dejansko plačevati. Pri izdelkih (denimo programski opremi) je stvar dokaj enostavna: program po preteku preskusne dobe neha delovati in morate ga plačati, da ga znova aktivirate. Ali pa ga pač odstranite. Ničesar ni treba narediti vnaprej.

Nekoliko drugače pa je pri spletnih storitvah. Tam morate skoraj vedno ob prijavi na free trial poleg osebnih podatkov pustiti tudi številko plačilne ali kreditne kartice. In ponavadi se poskusna doba po preteku brez posebnih opozoril spremeni v naročniško razmerje z vsemi posledicami - računi za storitve, ki je mogoče sploh ne uporabljate, ali pa ste pozabili, da ste jih naročili.

En konkreten primer:

Prijateljica piše raziskovalni novinarski članek. Na spletu najde zanimiv dokumentarec in si ga hoče ogledati. A za ogled je potrebuje program Real Player in storitev SuperPass! Ta ponuja 14 dni brezplačne uporabe. Seveda pa mora vnesti številko plačilne kartice. Kot se pogosto dogaja, ob tem spregleda slabo vidne pogoje uporabe, kjer piše, kako je treba ravnati, če po preteku 14 dni ne želi skleniti naročnine: odjava je mogoča telefonsko (klic v ZDA) in to pred iztekom poskusne dobe. Punca si ogleda dokumentarec, odstrani Real Player z računalnika in na vse skupaj pozabi.

Dva meseca kasneje na izpisku kartičnega računa opazi, da plačuje mesečno naročnino na SuperPass. Hoče pogledati, kako je z njeno naročnino, a je - smola! - založila ali pozabila uporabniško ime in geslo. Rahlo panična pokliče avtorja tegale zapisa, ki gre najprej brat drobni tisk. Treba je torej poklicati v ZDA in imeti pripravljene pristopne podatke. Ki jih nimamo, ker… No, konča se tako, da mora mlada novinarka preklicati svojo plačilno kartico in plačati stroške za izdelavo nove. To je sicer v tem primeru učinkovita, ne pa najcenejša rešitev.

Nauk? Preden pustite številko svoje plačilne/kreditne kartice, preberite vsaj pogoje uporabe! Vedno je bolje že na začetku vedeti, kako boste naročnino odjavili, če in ko bo treba. In seveda: hranite svoje pristopne podatke (e-naslovi, uporabniška imena in gesla, s katerimi ste se prijavili).

Zgleden primer spletne distribucije glasbe

Adi20. 04. 2009

Bugge Wesseltoft Pri Buggeju sem kupil album skupine Mungolian Jet Set. Že nekaj časa sem to nameraval, pa so vedno bile kake pomembnejše reči prej za postoriti. Mogoče ne bo odveč nekoliko ozadja, zdaj, ko so debate ob primeru The Pirate Bay-a še sveže.

Bugge Wesseltoft je norveški glasbenik. Igra klavir, klaviature, sklada, programira, snema v svojem studiu, producira in izdaja glasbo pri svoji založbi Jazzland. Vse izdaje so dostopne na cedejih, preko klasičnih distribucijskih kanalov (pri nas jih boste težko našli), pa tudi v digitalni obliki, na spletnem mestu www.buggesroom.com.

Skladbe so ponujene v dveh oblikah zapisa: manj kakovostnem mp3 s spremenljivo bitno hitrostjo in visoko kakovostnem flac z brezizgubnim stiskanjem. Skladbo ali album lahko prenesete v enem ali drugem, ali pa v obeh oblikah. Cena posamezne skladbe je 1 evro, cena albuma pa 10 evrov. Glede na cene cedejev v trgovini je to dokaj poštena cena za glasbo brez embalaže - vse, kar dobite od grafične opreme, je bitna slika naslovnice v nizki ločljivosti.

Plačilo je mogoče s plačilnimi karticami (za nas sta zanimivi predvsem MasterCard in Visa), preko sistema PayPal pa ne. Ob nakupu morate prek varne povezave vnesti številko in veljavnost kartice ter varnostno kodo CVC. Nobenih drugih podatkov. Avtorizacija je hitra in takoj nato prejmete na izbrani elektronski naslov geslo, s katerim lahko v naslednjih 14 dneh poljubnokrat prenesete kupljene skladbe/albume. Datoteke lahko prenesete vsako posebej, ali pa v zip arhivu. Za vse skupaj ne potrebujete nobene dodatne programske opreme. Povezava je hitra in stabilna, ne podpira pa nadaljevanja prekinjenega prenosa.

Mojih 10 evrov je šlo v žep ustvarjalcem glasbe, ne njihovim odvetnikom, zato sem zadovoljen. Nikjer ni sledu o kaki DRM navlaki, nobenih disclaimerjev in FBI-jevih groženj.

Na kratko: zgledna in poštena spletna izmenjava.

Nutella in njeni kloni

Adi08. 04. 2009

Nutella je tako rekoč kulturni fenomen. Hranljiva krema z okusom lešnikov in kakava, ki se poda palačinkam, kruhu, biskvitu, jaz pa jo štejem med jedi “na žlico”. Resnici na ljubo je osnovna sestavina Nutelle sladkor. Delež lešnikov in kakava skupaj je manjši od četrtine, sladkor pa predstavlja kar polovico.

Obkrožil sem torej Ljubljano in njene nakupovalne centre ter poiskal generične lešnikove/kakavove namaze, ki jih trgovci ponujajo pod svojo blagovno znamko. Izpustil sem Eurospin, Tuš pa nima primerljivega izdelka, pač pa samo dvobarvni namaz tipa Eurokrem z nizko vsebnostjo lešnikov. Ostala je torej Nutella in njenih 5 klonov.

Tule je primerjava njihovih glavnih karakteristik:

	Nutella	Haselnuss Creme (Spar)	Nutoka (Hofer)	Schoko Nussa (Lidl)	Lumpi (Mercator)	Nustikao (E.Leclerc)
Vsebnost lešnikov (%)	13	10	13	13	13	13
Energijska vrednost (kJ/kcal na 100 g)	2147/514	2376/570	2307/553	2307/553	2211/528	2170/520
Beljakovine (g) v 100 g	7	0,8	5,9	5,9	4,1	5,5
Ogljikovi hidrati (g) v 100 g	54	55	52,1	52,1	65	59
Maščobe (g) v 100 g	30	37,6	35,7	35,7	28	29
Cena za 400 g (€)	2,29¹	1,09	1,09	1,69	1,50	1,32²

Opombe:

¹ Najcenejša 400 g Nutella je ta hip v Müllerju (2,29 €), pri ostalih trgovcih je cena bolj ali manj enaka, od 2,48 do 2,50 €. Aja, in Müllerjeva je pravzaprav 440-gramska.

² E.Leclerc ne ponuja nobenega generičnega lešnikovega namaza v 400 g pakiranju, zato je cena izračunana na osnovi cene za 825 g.

O okusih se pregovorno ne razpravlja, zato samo nekaj kratkih opazk. Med naštetimi namazi nisem zaznal bistvenih razlik. Okus je primerljiv, mazavost tudi. Edini, ki odstopa, je Sparov, ki ima poleg manjšega deleža lešnikov tudi največjo vsebnost maščob. In to se čuti takoj. Za malo denarja torej veliko maščobe. Odsvetujem!

Večina trgovinskih blagovnih znamk je brez navedbe proizvajalca. Sparov namaz je proizveden v Belgiji, Mercatorjev v Italiji, E.Leclercov neznano kje. Vzorno pa sta označena Lidlov in Hoferjev izdelek, ki sta pravzaprav identična! Proizvajalec je podjetje Wilhelm Reuss iz Berlina. Zanimiva je razlika v ceni: kar 55%! Vsekakor torej kupite v Hoferju.

Čaj? Kavo? Ja, prosim!

Adi14. 03. 2009

Takole je bilo: naveličal sem se porcelanastih skodelic za čaj. Hočem nekaj transparentnega! Ko sem čez zimo prebiral Gogolja, se mi je zdelo, da bi pil čaj po rusko - iz kozarcev z umetelnimi kovinskimi ročaji - “podstakanniki”… No, poceni ravno niso.

Sprva nisem imel sreče. Nikjer nič pametnega, razen tistih groznih osemkotnih Arcopal vrčkov, ki so tako tečni za pomivanje - to vem, ker jih imam! Potem pa sem v največjem ljubljanskem Mercatorju naletel na pravo obilje te steklovine …

Najcenejši in najenostavnejši: 4.31 € za 6 kosov. Tile se znajo hitro prevrniti, ker so spodaj tako zoženi.	Stilizirani "podstakanniki": 9.49 € za 4 kose. Hm... vabljivi. Ampak mogoče malo preveč stilizirani?
Set kozarcev s krožnički: 9.58 € za 6 kosov. Prsti so me zasrbeli, ampak res ne potrebujem 6 kompletov.	Nizke, trebušaste skodelice s krožnički: 9.87 € za 6 kosov. Ne, takih pa ne bi.

Svojih 15 minut sem se prestopal in vrtel tam - še dobro, da je oddelek s posodo bolj miren…
Potem pa sem pobasal tele:

"Emotion", 27 cl kozarec, 3.02 € za par.

Ja, za kavo in čaj bodo.

Kdo smo?

Kupujemo vsi. A mi to radi počnemo. Pri tem iščemo kakovostne in cenovnougodne izdelke ali storitve. Ne omejujemo se, temveč pozorno spremljamo ponudbo in ugotovitve delimo z vami, naši bralci in bralke. Iščemo dobre informacije, jih delimo in si jih izmenjujemo.