Kot nekaj najslabšega je treba izpostaviti Cacao (nekoč Samsara) na začetku Petkovškovega nabrežja. Testirali smo 3 kepice in vse so bile bledega okusa in majhne. Jagoda ni bila niti okusna, niti sladka. Oreh ni imel niti malo tistega kremastega pridiha. Čokolada ej imela okus po bledem in sladkem kakavu. Res mi ni jasno, čemu imajo vrsto.

Čopomana in sladoledar na začetku tržnice ponujata povprečen sladoled solidnega okusa. Če se vam ne da stopiti do našega zmagovalca, potem je to čisto zadovoljiva izbira. Ni pa nič posebnega.

Fenomen, ki ga iz načelnih razlogov niti nismo testirali je Kavarna Tromostovje. To je draga kavarna, katere edina prednost je lokacija. Gre namreč za tipično turistično past in ne poznam nobenega razloga, da bi jo priporočila. V tej kavarni so si omislili najdražji sladoled, ki ga prodajajo po ceni 1,50 € za kepico, sladki kornet pa za 0,60 €.

Ta poteza je še bolj bizarna, ker le nekaj korakov od Kavarne Tromostovje prodaja Kavarna Zvezda najboljši sladoled v Ljubljani. Po 1,20 € za kepico. Zvezda ima pestro izbiro sladoledov bogatega okusa. Prav vsak okus je odličen. To pa ni vse.

Ponujajo tudi posebne sladolede brez holesterola, laktoze, saharoze, glutena in česarkoli živalskega. Skratka nekaj blazno zdravega, kar pa stane 2 € za kepico. Glede na vse pogostejše prehrambene težave in kaprice ljudi, je taka ponudba pri številnih dobrodošla.
Edina slabost, ki smo jo zaznali v Zvezdi, je težava s plačevanjem. V lokalu strežejo drugačne sladolede kot zunaj, enotno plačevanje pa ni mogoče. Če naročite zunaj, morate plačati zunaj in enako velja notri. Kombinacije so nemogoče.

Za malčke je res enostavno naročati prek spleta, saj tudi sicer dojenčkom ne pomerjamo oblačilc. Edina težava bi lahko bil material. To sem preverila in pajacek preventivno oprala (po navodilih) - tudi centrifuga je bila vključena. Pranje je odlično prenesel, oblika je nespremenjena, nič se ni raztegnil ali deformiral.

Pred časom, ko sem tudi kupovala darilo za eno malčico, ki bo vsak čas shodila, sem v tej trgovinici, ki je nabasana s posrečenimi otroškimi igračami, našla čeveljce za male gospodične Monkey toes. Veselje in presenečenje je odtehtalo ves čas, ki sem ga porabila, da bi našla darilo.

Trigi shop je prva postaja nogometnih navijačev. Žal navijačice tam ne bodo zase našle ničesar. Izdelki so namenjeni le moškim ali otrokom. Poleg tega so nekateri kosi neverjetno grdi. Skopo ponudbo teh izdelkov ponuja tudi Hervis. Niti ene navijaške majice za dekleta nimajo!

Nogomet za punce, ki bodo spodbujale slovenske nogometaše, zahteva predvsem kreativnost: zelena krilca, popisane majice, zeleni trakovi za lase, zelene zapestnice …

H&M ponuja nekaj zelenih majic po ugodni ceni (5€), vendar pa v celotni trgovini prevladujeta predvsem turkizna in vijolična barva - nekoristno za navijaške kombinacije. Med modnimi dodatki H&M v Cityparku ne premore niti enega okraska v zeleni barvi! Enako uboga je izbira v trgovini Orsey, ki je znana po ugodnih cenah.

Najboljša novica čaka navijačice v NewYorkerju. Ta trgovina je v ljubljanskem Cityparku prenovljena in razdeljena v dve etaži, natrpana pa še bolj kot nekoč. A našli smo izdelke blagovne znamke Fishbone iz kolekcije “World Cup Edition“!

Majice dobite v treh barvah in velikostih od S do XL. Bel napis na zeleni majici ima bleščice, ostale kombinacije imajo naveden napis. Cena: 9,95€.
Hlačke prodajajo le v zeleni barvi in v velikosti od S do L. Cena: 4,95€.
Šilt je kakovostno izdelan, ponujajo ga v dveh barvnih različicah, notranji del je podložen s frotirjem, trak pa je nastavljiv. Cena: 4,95€.
Imajo tudi kapice s šiltom.

Zelenih modnih dodatkov žal tudi NewYorker nima, ampak pri blagajni vas presenetijo še športni frotirni trakovi za zapestje.

Le še eno možnost imate. Slovenska spletna prodajalna Brezmajice.si ponuja majice z nogometno temo, vendar imajo le dva ženska modela in oba le v beli barvi. Tudi velikost je omejena le na M in L, cena pa znaša kar 18€ + poštnina.

Če želite svetovno nogometno prvenstvo preživeti še bolj navijaško opremljene, vam želim srečo pri iskanju ali pa z lastno ustvarjalnostjo, saj jo boste pri tej borni izbiri potrebovale. Ja, svetovno prvenstvo je ena od izgubljenih poslovnih priložnosti za Slovenijo. Žal.

Med odlikami, ki jih navaja prodajalec na zadnji strani ovojnine (iz 90% reciklirane surovine), sta tudi “temeljito čiščenje” in “groba abrazivna koprena”. Učinkovitost čiščenja in robustnost abrazivne plasti sta nesporni, žal pa sta čistilna plast in gobasto držalo spojena z nevidnim in neobstoječim lepilom, spričo česar se ločita že po nekajkratni uporabi. Meni je to uspelo z nekaj krožniki in ponvijo v enem dopoldnevu!

Glede na to, da ponavadi gobico zavržem šele, ko začne razpadati, kupujem pa različne, ponavadi najcenejše, se je tale DM-ova izkazala za res slabo. Zavitek 6 kosov sicer stane 85 centov.

Razvojna pot DM gobice

Na sliki vidimo 3 gobice v različnih obdobjih svojega življenja.
Zadaj: nova DM gobica.
Sredina: DM gobica po enem dnevu uporabe.
Spredaj: DM gobica po enem tednu pazljive uporabe.

Z izdelki trgovinske znamke DM sem na splošno zadovoljen (zlasti s čistili), pri mehanskih zadevah (drug primer so tudi najcenejše zobne krtačke) pa se ne obnesejo prav dobro, oziroma niso za večkratno uporabo.

Posebej me je presenetila ponudba izdelkov Lekue, ki jih doslej v naših trgovinah še nisem zasledila. Nekaj teh artiklov sem kupila že pred časom v Franciji in z vsemi sem zelo zadovoljna.

Enkraten je ožemalnik za limone, ki ne izgleda kot ožemalnik za limone. Treba ga je videti.

Naslednje presenečenje je pekač za kolač, ki ima za dno keramični krožnik, obod pa je iz rdečega silikona. Pecivo se zelo enakomerno speče, nakar odstranimo obod in tortico postrežemo kar na keramičnem krožniku, na katerem se je spekla.

Presenečenje so tudi silikonski pokrovčki, ki se prilegajo različnim kozarcem, odprtim pločevinkam ali vrčem. Tega še nisem zasledila nikjer v prodaji.

Zelo praktični so tudi vsi zložljivi artikli: cedilo, večnamenska posoda in nastavek za kuhanje v sopari. Enostavno jih pritisneš ob podlago in se nagubajo kot harmonika.

Čisto nekaj posebnega pa je prozoren silikonski pekač za potico: izgleda silno elegantno, je praktičen in zelo uporaben.

Nekaj teh izdelkov sem naročila in Mimovrste se je ponovno izkazal. Vsa roba je prišla ob času, kot jo napovedujejo na spletni strani.

Sicer kuhinjske pripomočke najraje kupujem v živo in po trenutnem navdihu, vendar sem pri teh naredila izjemo, ker Lekue v trgovinah ne morem kupiti. Najlepše pri vsem skupaj pa je, ko že pozabiš na vse skupaj in te po nekaj dneh čaka paket s prijetnim presenečenjem.

Že od pojava dostavljavcev pic se vsake toliko namreč zgodi, da doma, ko imaš obiske, zmanjka pijače ali pa cigaret. V bližini ni bencinske črpalke, ura je več kot 21 in nihče ni pripravljen sesti v avto, da bi šel v nabavo. V takih trenutkih pridejo na dan ideje o tem, kako fino bi bilo imeti Halo Čike in Halo Alko. No, slednje imamo že približno pol leta.

Tudi po 21. uri si lahko na dom naročite 3 vrste piva, jegra, 3 vrste vina, 4 vrste viskijev, 3 vrste ruma, 2 vrsti vodke, nekaj žganjic in celo vrsto brezalkoholnih pijač. Za dodatek pa še led, razne sendviče, burek, čips, arašide, cigarete in celo kozarčke. Baje vam vse dostavijo v pol ure. In res se jim reče Halo Alko, čeprav je ponudba malce širša.

Cene so malce višje od trgovinskih, vendar nižje od tistih v lokalu, kar je v nočnih urah idealno. Seveda pa ne moremo za nočno strežbo na dom pričakovati diskontnih cen. Naj le omenim nekaj primerov za vtis:

• 0,5 l piva = 2,5 €
• 1 l refoška = 5 €
• 1 l borovničk = 20 € (kar znese 0,6 € na kozarček)
• 1,5 l Coca Cole = 2,5 €
• 1 kg ledu = 1 €
• sendvič = 2,5 €

V nežurerskih dnevih (od nedelje do četrtka) ponujajo za naročilo med 22. in 23. uro 10 % popust. 15 € je vrednost minimalnega naročila, kar pomeni, da vam dveh piv ali dveh kokakol ne bodo dostavili.

Delovni čas mi za zdaj še ni znan, bojda pa delajo predvsem od 20. ure dalje in do zelo poznih oz. zgodnjih jutranjih ur. Na Facebooku, kjer imajo svojo skupino, sem zasledila tudi nekaj odzivov zadovoljnih uporabnikov.

Zgornji zapis ne oglašuje uporabe alkohola, ampak le ocenjuje & predstavlja ponudbo. Kljub temu pa opozarjamo (tako kot Ministrstvo za zdravje), da prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju.

2 ponudnika in med njima spor. Priznam, da me je predvsem ta spor pripravil do tega, da sama preizkusim oba izdelka. Oblikovalka Urša Cigler namreč trdi, da so Mercatorjeve copate, ki so se na trgu pojavile kasneje, preveč podobne njenim, ki jih je celo patentirala. Res je, da so njene že dolgo na prodaj in da jih vsako leto več opazim, a si jih zaradi cene in tudi zato, ker ne maram natikačev, nisem kupila.

No, tokrat sem kupila obe verziji, da bom lahko primerjali oba izdelka. Vi pa se boste v primeru nakupa sami odločili.

Tule je primerjava njihovih glavnih karakteristik:

Izdeluje	Uršanina	Dvorec Trebnik za Mercator
Material	100% volneni filc	100% poliestrski filc, na katerega se primejo vse smeti. Predvsem na podplate.
Cena	23,00 € (možen spletni nakup)	9,99 €
Občutek	tople	tople
Nošnja	Nekateri modeli se sezuvajo, nekateri ne. Za poskusiti.	Se sezuvajo. Še bolj kot običajni natikači.
Uporaba	Priložena so navodila za uporabo, ki ob redni nošnji postanejo zelo koristna: Kako jih peremo, sušimo in vzdržujemo njihovo obliko.	Posebnih navodil ni, vendar pa glede na material poliestrski copati niso tako občutljivi kot njihovi volneni sorodniki.
Stik s tlemi	Dobro izdelan podplat, ki ima na spodnji strani komaj opazno gumo in zato copati na gladki podlagi ne drsijo. Mislim, da gre za nadgradnjo in da prvi copati tega še niso imeli. Super rešitev!	Notranja in spodnja stran copata sta iz enakega materiala. Zato copati obupno drsijo in si jih ne upam nositi na gladkih površinah. Na preprogah so ok. Lahko pa z njimi počistite kak droben madež na tleh.
Modeli	5 ženskih modelov, 1 moški model (+ drugi izdelki: broške, torbice …)	2 različna modela

DODATEK NASLEDNJEGA DNE:

Po prebranem zgornjem članku, nam je oblikovalka Urša Nina Cigler poslala fotografijo drugih dveh modelov copat. Levi copat je Mercatorjev, desni je njen.

O podobnosti zdaj res ni več nobenega dvoma!

Kaj bi torej izbrali vi?

Prvi dan po praznikih sem spet klicala v trgovino v Velenje, kjer se mojega primera niso spomnili. Nič niso vedeli, ne morejo nikjer preveriti, prav tako popoldan ni bi več nikogar iz tehnično komercialne službe, ki bi bil kompetenten za odgovore na moja vprašanja. Predlog je bil, da pokličem naslednji dan med 7. in 11. uro vodjo trgovine, ki naj bi bila odgovorna za te zadeve.

Medtem sem zgodbo razlagala vsem, ki sem jih poznala. Tako smo, kot se to v naši majhni deželi rado zgodi, prišli do nekoga, ki pozna nekoga na Gorenju in ga lahko opozori na celotno zagato. Oseba na Gorenju nam je bila takoj pripravljena pomagati.

Na podlagi mojega primera so robotka preizkusili tudi sami in prišli do podobnih zaključkov. V upanju, da bi se mi oddolžili za nastale nevšečnosti, so mi poslali tale ročni mešalnik iz iste serije. Če se seveda strinjam s tem. Ker je robotek darilo, sem ga bila pripravljena obdržati, saj bo skupaj s podarjenim ročnim mešalnikom vseeno uporaben. Res so mi v kratkem poslali mešalnik. Menim, da bi si za porabljen čas, stran vržene sestavine ipd. zaslužila zraven vsaj majhen dopis, a ne bom malenkostna. Dejanje šteje, ne odnos.

Naslednji vikend sem se malo boljše volje lotila peke marmornega kolača. Ko sem vzela mešalnik iz škatle, sem ugotovila, da sta metlici različni. Ena je siva, druga črna, pri čemer ima siva metlica debelejšo plastiko in pada iz mešalnika, ki pa s tem postane malce nefunkcionalen. Spet nič od peke.

Gorenju sem javila problem in mi zagotovili so mi, da bodo poslali novega. Ali ga še sploh hočem? Glede na zadnji komentar bralke prejšnjega posta (robotki naj bi imeli serijsko napako), je mogoče res najbolje, da vse skupaj vrnem in zahtevam denar nazaj. Najbrž ni vredno časa in živcev.

Premlevam pa en kup zanimivih vprašanj:

• Ali ne testirajo vseh funkcionalnosti izdelka, preden ga pošljejo na trg? Ali ni to nujni del razvojnega cikla?
• Ali tega robotka sploh ne delajo sami? In tudi če ne, ne bi v tem primeru še prej in posebej skrbno testirali funkcionalnosti?
• Ali vsega skupaj 4 razstavno prodajni saloni Gorenja nimajo organiziranih predstavitev izdelkov za prodajalce? In ne govorim o pooblaščenih trgovcih.
• Ali prodajalci nimajo enostavnega seznama kontaktov, na koga se lahko kupci ali oni obrnejo ob takih primerih?
• Ali Gorenje nima spletnega klipinga, da bi zaznali post in vsaj na kratko odgovorili, če ne celo pomagali?

Vzela si bom kak dan za razmislek o tem, kako naprej. Ob misli na reševanje reklamacije, se mi ob dosedanji izkušnji pred očmi nariše samo še Urad za varstvo potrošnikov. Mogoče pa bo bolje, da se lotim diete, uporabljam le še sokovnik (če dela), sladice pa povsem zanemarim?!

Moje veselje je bilo neizmerno, dokler nisem zaprepadeno ugotovila, da mešalnik nima metlic za stepanje. V navodilih za uporabo sem izvedela, da metlice res nima, ima pa nastavek za stepanje in mešanje. No, ta nastavek je plastična plošča z luknjicami. Kako naj bi ta mini luknjast frizbi stepal beljake v trd sneg, mi ni jasno. Na spletni strani me je med tehničnimi značilnostmi čakalo šokantno odkritje: robotek naj bi imel kar dve (2?!) metlici za mešanje in stepanje. So jih pozabili priložiti? Priročnik teh metlic ne omenja niti med sestavnimi deli, niti na fotografijah.

Obrnila sem se na proizvajalca, na Gorenje. V ljubljanskem razstavno-prodajnem salonu prodajalec, ki sicer pozna izdelek od zunaj, ne ve, katere funkcije ima in kaj lahko počnemo z njim. Metlic menda res ni zraven. Mi pa pove, da bi bilo res neumno vrniti izdelek, saj je vendar najnovejši v seriji. Po mojem monologu modro pripomni, da če piše, da je frizbi za stepanje, potem je tudi za stepanje beljakov. Super.

V Mariboru gospa ve za izdelek, ga prodajajo, a ne ve, kako izdelek deluje, saj ga sama še ni preizkusila. Ker vztrajam, gre pogledat v škatlo, v kateri ni bilo metlic. Pove pa, da so prejšnje verzije imele metlico in da bo luknjasti frizbi verjetno res stepal in mešal. Hvala za še en koristen nasvet.

Ko sem končno priklicala tudi Velenje, je prijazna gospa poslušala ves moj gnev in me razumela, a delovanja izdelka na žalost ni poznala. Menda lahko pride do napak na spletni strani, kar razumem, le ne vem, zakaj jih potem ne popravijo. Strinjava se, da je nerodno, da ne poznajo izdelkov in da jih niso preizkusili. Predlaga mi, naj to storim sama. Skušam pojasniti, da potem ne bom mogla vrniti izdelka in ga zamenjati. Hm, pa res. Prijazna gospa se javi, da bo sama vzela izdelek domov, ga preizkusila in me naslednji dan poklicala z novimi ugotovitvami. Verjamem ji. Klica naslednji dan nisem dočakala.

Opogumila sem se in se lotila peke, ki je zahtevala sneg štirih beljakov. Frizbi jih je besno premetaval po posodi, a beljaki se niso spenili. Sem bila pa jaz precej penasta!

“Kuhinjski robot”, ponosno oglaševan kot sistem vse v enem, je na koncu dneva samo lep. Ima super posodico za shranjevanje rezil, ne opravlja pa osnovne funkcije! Zamenjati ga najbrž ne morem, ker sem ga že preizkusila, bom pa nadaljevala s klicanjem v tovarno, zahtevala oblikovalca, tehnično-razvojno službo, PR in še hišnika, če bo treba, dokler ne najdem nekoga, ki bo izdelek poznal.

Pa še to. Za ceno SBR 1000 B (205 €), bi dobila vse delujoče aparate - sokovnik, sekljalnik, mešalec, ožemalnik in še kaj za povrhu. V bodoče se bom Gorenju na veliko izogibala.

Ko pridem domov, pogledam na škatlico, na kateri piše: Lekarna Ljubljana. Aaaa?! Prvič vidim, da bi imela lekarna svojo blagovno znamko. Grem na internet in ugotovim, da sem bila nategnjena že v štartu. Ekolostrum je, za razliko od Kolostruma, ekološkega izvora, razlika v ceni je bila takrat 6 €, danes pa je skoraj 11 €.

Čez teden dni, s pripravljenim recitalom v glavi, ponovim vajo. Mama me je namreč prosila, da vzamem Ekolostrum tudi zanjo. Pogovor je bil tak:

“Dober večer, en Ekolostrum prosim.”
“Katerega pa?”
“Ekolostrum.”
“Imamo jih več.”
“Res? Koliko?”
“Tri različne.”
“Prosim, pokažite mi jih.”
Gospa seže po prvem in reče: “Tale je Kolostrum od Ljubljanskih lekarn.”
“Ne, ne, vse mi pokažite in Ekolostrum je samo eden, tega mi dajte!” zahtevam.
Gospa prinese želeno. “Aha, saj ga imate, kdaj ste jih pa dobili?” vprašam.
“Od vedno jih imamo,” reče gospa.
“Aha, sedaj mi je marsikaj jasno. Najverjetneje imate naročeno, da morate najprej ponuditi zdravilo vaše blagovne znamke,” dodam.
“Res je,” potihem reče gospa. “Taka so navodila.”
“Vem, razumem, da niste vi krivi,” rečem, trgovka se mi celo malo zasmili.

Farmacevtova vloga v Jakličevi trgovini izgubi pomen. Farmacevt je tam zgolj trgovec. V javnosti seveda krožijo vse mogoče zgodbe o mesečni kvoti generičnih zdravil, ki jih mora posamezni trgovec prodati, če ne … Ne spoznam se na farmacijo, sem pa z zanimanjem spremljala sporno prodajo “galenskih” izdelkov, ki so jih sedaj umaknili iz prodaje v Lekarni Ljubljana. A problem generičnih zdravil še vedno ostaja aktualen. Najverjetneje so najbolj hvaležni kupci starejši ljudje, za katere vemo, da so tudi največji porabniki zdravil. Predstavljam si, kako zelo prikladna je ta ciljna skupina in tudi njihovo zaupanje v farmacevta je najverjetneje precej višje kot pri ostalih uporabnikih lekarniških storitev.

Se pa ve, kdo je v tej zgodbi najbolj zadovoljen. Vi zbirate jabolka , gospod Jaklič zbira nekaj drugega, saj vi zbirate jabolka. Kartico zvestobe sem prejela enkrat pred novim letom. Ostala je v zaprti kuverti in tam bo ostala še naprej, naj kar obdrži ta svoja gnila jabolka! Ko naslednjič kupujete zdravila, se o njihovi uporabi posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom – s farmacevtom in ne s trgovcem!